Kar ostane v okvirju: trakovi za lase in sponke za lase, ki fotografije ne postarajo

Vsako leto konec avgusta se v mojem koledarju ponovi isti obred. Prijateljica mi ob sedmih zjutraj pošlje dve fotografiji in eno samo vprašanje: »Katero? Ker jaz ne vidim več jasno.« Na prvi je širok satenast trak v barvi slonovine, na drugi tri drobne sponke z biserčki, med njima pa prvošolka, ki še ni povsem prepričana, da je september dobra ideja. In prav v teh petih minutah pred vrati se odloči vse, kar bo pozneje dvajset let viselo v okvirju na hodniku. Trakovi za lase in sponke za lase namreč niso drobnarija: so edini dodatek, ki je na portretni fotografiji vedno v kadru, ne glede na to, kako premišljeno je izbrana obleka pod njim.

Takoj priznam svojo pristranskost. Sem kritičarka, ki je prelistala preveč šolskih albumov, preveč kadrov s stopnic pred cerkvijo na veliki šmaren in preveč jesenskih družinskih map, da bi še verjela, da o fotografiji odloča obleka. Odloča tisto, kar je v višini oči. In prav zato si zasluži enako resno obravnavo kot krojni šiv.

Zakulisje: pet minut, ki jih ne vidi nihče

Če ste kdaj stali na šolskem hodniku na dan fotografiranja, veste, da je to najbolj neusmiljen modni dogodek v državi. Fotograf postavi stol pred sivo-modro platno, ob njem stoji reflektor, pred vrati pa se vije vrsta petindvajsetih otrok. Vsak dobi približno dvajset sekund. V teh dvajsetih sekundah se zgodi tole: učiteljica z dlanjo pogladi štrleči pramen, otrok se usede, fotograf reče »brado malo dol«, zabliska in kliče naslednjega.

Kje se v tem urniku znajde jutranje uro dolgo pletenje francoske kite? Nikjer. Preživi ali ne preživi. In prav zato je kritika dodatkov za lase v resnici kritika njihove vzdržljivosti, ne njihove lepote v škatlici.

Sama sem se tega naučila na najbolj boleč način. Pred nekaj leti sem hčerki prijateljice svetovala impozanten organzast trak, širok kot dlan, v barvi pudrasto rožnate. V trgovini je bil čudovit. Na fotografiji je bil ogromen mehak oblak, ki je požrl polovico glave in otrokov obraz potisnil v spodnji rob kadra. Deklica je bila videti, kot da nosi klobuk. Fotografija je še vedno na omari in vsakič, ko jo vidim, se spomnim, da modni kritik brez izkušnje z realnim objektivom ni kritik, ampak okrasje.

Kaj torej sploh pomeni, da dodatek »dobro fotografira«? Pomeni troje: da drži, da ne odbija svetlobe in da ne tekmuje z obrazom. Vse ostalo je stvar okusa, in okus je, hvala bogu, svoboden.

Šolski portret: zakaj trakovi za lase in sponke za lase odločajo bolj od obleke

Prvi september bo letos padel na torek in slovenske šole bodo, kot vsako leto, prvošolce sprejele s krajšo slovesnostjo, z besedami ravnateljice in z otroki, ki v prvi vrsti nervozno gugajo noge. Nekaj tednov pozneje pride šolski fotograf. In tu se zgodi tehnična podrobnost, ki jo starši skoraj vedno spregledajo: šolski portret je kadriran od prsi navzgor. To pomeni, da obleka na fotografiji praktično ne obstaja. Vidi se ovratnik, morda dva gumba. Vse ostalo je obraz, lasje in tisto, kar je v njih.

Merilo, ki ga ni na etiketi

Delovno pravilo, ki mi še nikoli ni odpovedalo: pentlja naj ne bo širša od otrokovega obraza, sponka pa naj ne bo večja od njegovega očesa, pomnoženega z dvema. Zveni suhoparno, deluje pa brezhibno. Vse, kar to mero prekorači, se na portretu prebere kot rekvizit, ne kot dodatek.

Drugo merilo je barva ozadja. Slovenske šole imajo večinoma sivo-modro ali temno sivo platno. Na njem se bledo siva pentlja izgubi, neonsko rožnata pa zaživi svoje življenje in potegne pogled stran z obraza. Zmagajo globoke, mirne barve: opečnata, temno zelena, granatno rdeča, kremna slonovina, žametno modra. To so odtenki, ki jih fotografija čez petnajst let ne bo izdala.

In tretje, najbolj podcenjeno merilo: bleščice. Fotograf uporablja bliskavico. Vsaka svetleča ploskvica jo vrne nazaj kot drobno belo piko. Deset bleščic pomeni deset belih pik okoli otrokove glave, ki jih pri naročilu paketa ni mogoče odstraniti. Zato pri šolskem portretu vedno svetujem mat saten, žamet ali gladko bombažno rebrasto tkanino in diskretne sponke za lase za deklice, ki delajo red v pričeski, namesto da bi jo razglašale.

Zakaj torej vsako leto znova vidim otroke z bleščečimi kronicami pred šolskim platnom? Ker jih je v izložbi nemogoče prezreti. In ker nihče ne pove, da izložba in bliskavica nista prijatelja.

Veliki šmaren in cerkveni kader: svetloba, ki ne odpušča

Petnajsti avgust je v Sloveniji poseben datum in vsako leto znova ustvari svoj lasten fotografski žanr. Marijino vnebovzetje, ljudsko veliki šmaren, pripelje družine na Brezje, na Ptujsko Goro, na Sveto Goro nad Solkanom, v Log pri Vipavi in v desetine domačih župnij. Po maši se zgodi tisto neizogibno: vsi se ustavijo na stopnicah, nekdo dvigne telefon in nastane fotografija, ki bo do božiča krožila po družinskih klepetih.

Cerkvena svetloba je za dodatke za lase najstrožji sodnik, kar jih poznam. Notranjost je temna, vrata za hrbtom pa so bela luknja poletnega poldneva. Telefon poskuša oboje izenačiti, dvigne osvetlitev in vsaka svetleča površina eksplodira. Videla sem kadre, na katerih je od lepe kronice ostal le bel madež nad čelom, kot da bi otrok imel na glavi luč.

Kaj naj v cerkvi torej sploh nosi otrok? Odgovor je presenetljivo star: to, kar je nosila njegova babica. Ozek satenast trak, mat žametni obroček, drobna sponka z eno samo biserno kroglico, spletena kita z vpletenim trakom. Materiali, ki svetlobo vpijejo, ne odbijajo. Barve, ki jih prostor že pozna: bela, slonovina, svetlo modra, srebrno siva v mat izvedbi, blaga marelična.

Obstaja pa še drugi razlog, ki ni tehničen. Šmarenska fotografija ni modna fotografija. Otrok na njej ni glavni junak dogodka, ampak njegov del. Dodatek, ki se drži tega razmerja, deluje na fotografiji dostojanstveno; dodatek, ki ga ruši, deluje kot vsiljivec, in to se vidi tudi tridesetim gledalcem, ki o modi ne razmišljajo nikoli. Ali ni to najboljša definicija elegance, kar jih premoremo — da se vidi otrok, ne oprema?

Za romarske in cerkvene priložnosti zato v svojem seznamu vedno pustim prostor za satenaste trakove za lase v nevtralnih odtenkih. So najbolj nehvaležen nakup, ker jih nihče ne pohvali. In najbolj zanesljiv, ker jih čez deset let na fotografiji nihče ne obžaluje.

September: poroke, krsti in prve hladne plasti

September je v Sloveniji vrhunec poročne sezone. Vinogradi so v barvah, terase so še uporabne, zvečer pa se že seže po jopici. Hkrati se v tem mesecu vrstijo krsti, ki jih družine radi prestavijo iz vročega julija v prijetnejšo zgodnjo jesen. Oboje pomeni eno in isto zahtevo: dodatek mora zdržati šest ur, ne šestdeset minut.

Preizkus vzdržljivosti je preprost. Če se pentlja drži samo na eni elastiki, bo do konca obreda zdrsnila. Če se sponka zapenja s ploskim mehanizmom brez zobcev, bo v gladkih otroških laseh popustila že med potjo do restavracije. Če je obroček ozek in trd, bo za ušesi pustil rdečo sled, ki jo bo fotograf ujel prav takrat, ko se bo otrok najbolj nasmehnil. Iz izkušnje: v torbici naj bo vedno ena rezervna sponka in ena navadna elastika v barvi las. To je celotna prva pomoč, ki jo starš potrebuje.

Ko pride ven jopica

Konec septembra se dogodi tudi tisto, česar avgustovsko načrtovanje ne predvidi: večeri se ohladijo in čez obleko gre bolero, pletena jopica ali lahek plašč. Vsako oblačenje in slačenje je za pričesko majhna katastrofa. Širok obroček se pri tem potisne nazaj, visok čop se razpusti, vpleten trak se sname.

Zato za dneve s plastmi vedno raje priporočim sponke kot obroček. Sponka je stabilna točka, ki jo je mogoče popraviti v treh sekundah in brez ogledala; obroček zahteva ponovno postavitev celotne pričeske. Prav tako se izplača preveriti razmerje z ovratnikom: visok ovratnik z volanom in široka pentlja na zatilju se med seboj prerivata, na fotografiji pa se to prebere kot nered okoli vratu.

Med prehodnimi meseci se najbolje obnesejo mirni dodatki za lase za posebne priložnosti, ki jih je mogoče uskladiti z jesensko paleto: rjava, gozdno zelena, bordo, gorčična, kremna. Ti odtenki lepo sedejo tako k svečani obleki kot k pleteni jopici, kar je pri sedemurnem dnevu bolj uporabno od katerekoli trendovske novosti.

Kdo pravzaprav nosi trak? Otrokovo mnenje proti ambiciji staršev

Zdaj pa najtežji del, tisti, zaradi katerega bom verjetno dobila nekaj neprijaznih sporočil. Na fotografiji se vidi, ali je otrok s svojim dodatkom v miru. Ne v obleki, ne v pričeski — v izrazu. Deklica, ki jo trak tišči ali ki se ji zdi smešen, se ne bo nasmehnila do oči. Roka ji bo silila proti glavi. Ramena bo držala nekoliko dvignjena. Fotograf bo naredil dvanajst posnetkov in na vseh dvanajstih bo isti drobni odpor.

Nobena estetska ambicija starša tega ne preglasi. Nobena. Lahko izberete najlepši žametni trak v mestu, a če ga otrok ne mara, boste na fotografiji videli otroka, ki ne mara traku. Ali si res želimo prav to shraniti za dvajset let?

Pravilo dveh možnosti

Rešitev ni v odrekanju vplivu, ampak v delitvi vlog. Starš je kurator, otrok je izbirec. Pripravite dve, največ tri možnosti, ki po materialu, meri in barvi vse ustrezajo priložnosti — in pustite otroku, da izbere. Izbira je resnična, kakovost pa je zagotovljena. Deklica, ki je izbrala sama, bo dodatek branila pred vetrom, pred sošolci in pred lastno roko, ki bi ga sicer sredi dneva snela.

In še preizkus, ki traja natanko en večer: dodatek naj otrok nosi doma dva dni pred dogodkom, med igro, domačo nalogo in večerjo. Če ga po dveh urah še vedno ima na glavi, bo zdržal tudi obred. Če ga sname po desetih minutah, ga na dan fotografiranja ne bo rešila nobena spodbuda.

Kdaj smo pravzaprav pozabili, da otrok ni maneken? Nekje med prvim albumom na družbenih omrežjih in prepričanjem, da mora biti vsak september popolnejši od prejšnjega. Vrniti se je enostavno: vprašajte in poslušajte odgovor.

Pet točk, ki jih vzemite s seboj pred objektiv

Če iz vsega tega ostane samo en list papirja, naj bo ta.

1. Merite v razmerju do obraza, ne v izložbi. Pentlja naj ne bo širša od otrokovega obraza. Vse večje na portretu postane rekvizit in fotografijo takoj postara.

2. Mat pred bleščicami. Šolska bliskavica in cerkvena protisvetloba iz vsake svetleče ploskvice naredita belo piko. Saten, žamet, bombaž in en sam biser so vedno varnejša izbira kot kronica z lesketom.

3. Preverite ozadje, preden preverite obleko. Na sivo-modrem šolskem platnu zmagajo globoke, mirne barve; na jesenskem terenu rjava, bordo, gozdno zelena in kremna. Ujemanje z ozadjem naredi več kot ujemanje s čevlji.

4. Načrtujte šest ur, ne ene. Za poroke, krste in celodnevne družinske termine izberite zanesljive sponke in trakove za lase z dobrim prijemom in v torbico dodajte eno rezervno sponko. Pri plasteh, ki gredo gor in dol, ima sponka prednost pred obročkom.

5. Zadnjo besedo ima otrok. Vi izberete dve ustrezni možnosti, otrok izbere med njima. Dvodnevni domači preizkus pove več kot katerakoli trendovska napoved.

Konec avgusta je čas, ko se v slovenskih domovih usklajujejo torbe, copati in urniki, dodatek za lase pa ostane na koncu seznama. Predlagam obratni vrstni red. Prav trakovi za lase in sponke za lase so tisti drobni predmet, ki ga bo objektiv ujel na prvem šolskem dnevu, na stopnicah pred cerkvijo, na septembrski poroki in na jesenskem družinskem terminu — torej v vsakem kadru, ki ga boste res dali uokviriti. Izberite jih zdaj, mirno in premišljeno, dokler je še čas za dvodnevni domači preizkus: celotno ponudbo si oglejte v kategoriji trakovi za lase in sponke za lase in naj bo letošnja fotografija tista, ki jo boste čez deset let pogledali z nasmehom, ne z opravičilom.

---

Preberite tudi

1. Trakovi in sponke za deklice – pričeske, ki jih bodo oboževale
2. Pričeske za deklice z dodatki, ki očarajo
3. Družinski foto termin - Kaj naj otroci oblečejo, da bodo slike izgledale čudovito?
4. Top dodatki za dekliške obleke: naj zasije kot princeska
5. Prvi šolski dan v stilu – katera obleka za deklico je najboljša?